V slovo Aleksandri Hoivik

Aleksandra Hoivik (4. 8. 1953–29. 6. 2023)

Mnogo prezgodaj, malo pred okroglo obletnico rojstva, nas je sredi poletnega in prazničnega junija zapustila Aleksandra Hoivik.

Rodila se je kot Aleksandra Pretnar, vedno je bila pozitivno naravnana, socialno in okoljsko čuteča ter angažirana ženska. Krasil jo je tudi izjemen čut za pravičnost in civilni pogum. Zanimala so jo družbena vprašanja, zato je za svoj študij izbrala sociologijo in postala univerzitetna diplomirana sociologinja.  

Iz Gorenje vasi se je preselila v Škofji Loko, kjer je poučevala na tedanji srednji lesarski šoli. Vendar pa je to že čas novih demokratičnih družbenih gibanj in pomladnih političnih vrenj, ki se jim je pridružila med prvimi.

Kot članica Zelenih Slovenije je 3. decembra 1989 sodelovala na ustanovni skupščini občinskega Demosa (Demokratične opozicije Slovenije) – ki postane prvi občinski Demos v Sloveniji.

Sodelovala je na prvih demokratičnih volitvah v Slovenji, aprila 1990, kjer je bila na listi stranke zelenih Slovenije izvoljena kot delegatka (poslanka) v Družbenopolitičnem zboru skupščine RS.

S tem je v letih 1990–1992 postala aktivna udeleženka osamosvojitvenih in demokratičnih procesov. Čas razglasitve samostojnosti države, osamosvojitvena vojna in izgradnja demokratičnih institucij so ji predstavljali formativno obdobje.

Po letu 1992 je bila zaposlena na Ministrstvu za notranje zadeve, kjer se je z vso predanostjo posvečala azilni problematiki in zagotavljanju boljših pogojev prosilcev za azil.

Aktivno je delovala tudi v svoji krajevni skupnosti (KS Podlubnik), prijetno skodrano sivolaso gospo pa smo včasih lahko uzrli tudi na malih zaslonih.

V lanskoletnih Loških razgledih (68/2021) je objavila svoje Spomine in pričevanje na osamosvojitvene čase Slovenije. Ob lanskoletnem dnevu državnosti, ko smo skupaj zaznamovali  31. rojstni dan Republike Slovenije, pa je bila Aleksandra Hoivik tudi slavnostna govornica.

Tam je znova poudarila, da je vesela in zadovoljna, da je bila v letih 1990 do 1992 delegatka Zelenih Slovenije in DEMOSA in ponosna, da je bila lahko zraven, ko smo se odločili za samostojno pot.

Povedala je, da bi se lahko obrnilo drugače, kot se je zgodilo Kataloncem. Spomnila se je osamosvojitvene vojne in jo povezala z aktualno vojno v Ukrajini ter dejala, da je treba Ukrajini stati ob strani, saj je braniti svoje ozemlje pravica in dolžnost vsake suverene države: »Slovenke in Slovenci na začudenje sosedov nismo bežali v za nas pripravljene sprejemne centre v tujini, ampak smo ostali doma, trdno odločeni, da ubranimo svoje hiše, s krediti kupljena stanovanja, že pred službo zorana polja, nedokončane raziskave. Saj to je bila in je naša domovina, za katero smo si želeli tudi svojo neodvisno državo.«

Slavnostni govor je Aleksandra Hoivik zaključila z besedami: »Ob prazniku naše države vsem sodržavljanom želim svobodo, ki naj omogoča razvoj, kvalitativno rast, morda tudi na račun kvantitete potrošnje. Nadalje ustvarjalnost, humanost in veselje do življenja. Ponosni na svojo državo, ki je nima vsak narod, praznujmo dan državnosti in izobesimo slovensko zastavo.«

Ja, Aleksandra Hoivik je bila v resnici ponosna in je imela rada svojo domovino in vse ljudi dobre volje.

To je dokazovala sleherni dan svojega življenja.

Sinu Andreju in vsem, ki ste ji bili blizu, izrekamo iskreno sožalje.