S slovesnosti ob dnevu žensk

Včeraj je bila v Sokolskem domu Škofja Loka občinska slovesnost ob dnevu žensk. V okviru prireditve smo bili priča simpatičnemu pogovoru s Tatjano Dolenc Veličkovič, dr. med., spec. razvojne ortopedije, za kulturni program je poskrbela Glasbena šola Škofja Loka, slavnostna govornica pa je bila prof. dr. Milica Antić Gaber.

Govor prof. dr. Milice Antić Gaber na občinski prireditvi ob dnevu žensk v Škofji Loki:
(Velja govorjena beseda.)

V zadnjih dneh mi je kar nekaj novinark postavilo vprašanje Zakaj praznovati – nekatere so pri tem rekle:  dan žena, druge pa zakaj je potrebno še vedno obeleževati 8. marec, mednarodni praznik žensk.

Ko sem razmišljala, kako naj jim odgovorim, sem se spomnila na dogodek iz moje rane mladosti. Takrat je moja družina živela na Jesenicah v eni od prvih stolpnic, ki so v tem mestu zrasle in nudile dom mnogim delavskim družinam, kakršna je bila tudi moja. Je pa tem živelo tudi nekaj družin, ki bi jih z današnjo pametjo uvrstila v socialistični višji srednji razred. Eden od gospodov, ki je živel v tej stolpnici, mi je na dan nekega 8. marca, moralo je biti, ko sem bila na začetku gimanzisjkih let, torej še globoko v socializmu, ko sva se skupaj peljala v dvigalu, in ko sem sama v roki držala šopek za mojo mamo - tako so nas takrat učili v šoli, da mamam ta dan posvetimo nekaj več pozornosti in jih obdarimo s šopkom četudi s cvetjem nabranim v gozdu. Ob tej priliki, mi je dejal, da on nima šopka in da  8. marec praznujejo samo delavke, njegova žena, pa je gospa. Njegov odziv se mi je zdel vzvišen in aroganten. Danes pa mu pravzaprav, če odštejem način, na katerega je mojo mamo in mojo družino in mene postavil tja, kamor sodimo, lahko potrdim v tem, da je imel prav, ko je rekel, da je to praznik delavskih žensk. Danes vem tudi to, da je moja mama praznovala ta praznik, kot praznik delavk. Tako sva se večkrat skupaj spomnili na dosežke njenih prehdhodnic, kakor tudi njenih sodobnic in sodelavk. Večkrat se namreč spomnim, kako ponosna je bila na to, da je tovarno, v kateri je delala, takrat vodila direktorica.

Tudi danes menim, da je 8. marec, mednarodni dan žensk, dan, ko je prav, da se spomnimo ali celo iztrgamo iz pozabe številne delavke, učiteljice, zdravnice, raziskovalke, piske, umetnice, skratka številne ženske in kolektive, ki so s svojimi dosežki na številnih področjih širile polja možnega, polja svobode, se zavzemale za Virginijine »lastne sobe« in za boljša življenja žensk. A hkrati ne smemo zapasti pri tem v kakšno nekritično hvaljenje posameznih zgodovinskih obdobij, posameznic ali skupin. Bolj smiselno jih je postaviti v kontekst prostora in časa. Ob tem pa videti, kaj je bilo takrat mogoče in česa ni bilo mogoče doseči, kaj so bila vprašanja časa, in katera še niso nastopila. Pa seveda, ne smemo pozabiti opozarjati tudi na novodobne probleme neenakosti spolov, krivice, diskriminacije, ki jih v veliko večji meri doživljajo ženske kot moški, mlajše ženske na eni strani, starjše na drugem koncu tega kontinuuma, revnešje in manj izobražene bolj kot bolje stoječe in tiste z višjo izobrazbo, a tudi tem ni vse prihranjeno.

Zato sem tudi bila tako hvaležna akademkinji prof. Alenki Šelih, ko me je povabila, da skupaj še z nekaj kolegicami začnemo delati na zbiranju gradiva, zato da vsaj nekoliko popravimo krivico tistim ženskam, ki so v slovenskem prostoru opravile prodore na številnih področjih, ne samo humanitarnih, ne samo na tistih, ki jih tudi sicer pripisujejo ženskam, ampak tudi na tistih, kjer so – zaradi sterotipnih pojmovanj, kaj ženskam pritiče, in kaj ne - spregledane.

Kot mnoge, mnogi veste, je tako nastala precej dobro sprejeta knjiga Pozabljena polovica, v kateri smo objavile biografske zgodbe 129 žensk, ki so tako ali drugače zaznamovale zgodovino Slovenije. Tisto, kar je manj znano je, da nam knjige takrat ni želela objaviti založba Mladinska knjiga, ampak jo je leta 2007 objavila mala založba, ki jo je vodila ženska – Tanja Tuma.  Vesele smo, da se s tem zgodba te knjige ni končala. Danes ima ta knjiga več hčera. Kar nekaj let po njej so v Novem mestu, začele s projektom Pozabljena polovica Novega mesta in v svojem lokalnem okolju želele popraviti krivice prezrtim pomembnim ženskam iz njihovega okolja. Ta projekt še teče.  Nekaj podobnega so naredile kolegice v kolektivu Mesto žensk, ki so najprej pripravile performans iz zgodb te knjige, kasneje pa še knjigo izletov po Sloveniji, na katerih so obiskovalke in obiskovalce seznanjale z biografijami pomembnih žensk v različnih delih Slovenije. Zadnja meni znana hči je knjiga Nepozabne, v kateri so za mlajše bralke in bralce zbrane zgodbe bolj in manj znanih zgodb žensk, ki iz naše zgodovine.

Projekt Pozabljena polovica, in to je dobra novica, pa se bo nadaljeval, saj gre za takorekoč nikoli dokončano zgodbo.

Prepričana sem, da je tudi v Škofji Loki z okolico živelo kar nekaj žensk, ki so v tem okolju pustile pomemben pečat na različnih področjih življenja. Ni nujno, da gre le za velike nacionalne zgodbe, za življenja, za dobrobit ljudi so pomemebni tudi tudi lokalni dogodki, lokalne izboljšave, naši lokalni dosežki konkretnih žensk ali kolektivov, v katerih so sodelovale. Zgodovinarke, zgodovinarji in ljudje z različnih področij te ženske zagotovo poznajo.

Sama nimam dobrega pregleda na tem področju, a nekaj sem jih po različnih virih hitro našla. 

Na primer, mednardno priznano znanstvenico Aleksandro Kornhauser; šolnico in ravnateljico Bogomilo Krvina, zdravnico Marijo Bračko, slavistko, prevajalko in literano zgodovinarko Marijo Jamar Legat;  Dorotejo Vodnik-Pegam, germanistko in prevajalko, če navedem samo tiste, na katere sem mimogrede naletela sama in ki niso več med nami. A zapisati kaže tudi zgodbe pomembnih starejših žensk in ohraniti pričevanja o njihovem življenju in delu.

Vsekakor se tu skrivajo potenciali za zapise zgodovine, ki ne bo ostala na ravni zgodovinopisja z začetka 20. stoletja, ki je bila zgodovina, kot so jo pisali moški, ampak bo upoštevala razvoj zgodovinopisja in ženskih vpisov v zgodovinski spomin.

Verjamem tudi, da lokalne oblasti ne bodo kar tako rekle ne kakšnemu takemu projektu.

Spoštovane, želim vam veliko uspehov, kjerkoli in karkoli boste delale na področju enakosti žensk in moških, vseh spolov!

Spoštovani, želim si, da jih boste pri tem njihovem početju podprli, morda tudi sodelovali, vsekakor pa njihovo delo afirmirali!

Občinsko prireditev so v sodelovanju z Občino Škofja Loka pripravili Zavod 973, Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka in škofjeloška Območna izpostava JSKD.