Dr. Aleksandra Kornhauser Frazer (26. 9. 1926 – 17. 5. 2020)

Umrla je izjemna ženska, ugledna znanstvenica, priznana pedagoginja, naša rojakinja in častna občanka Občine Škofja Loka.

Dr. Aleksandra Kornhauser Frazer se je v družini lesnega trgovca Calearija rodila 26. 9. 1926 v Virmašah pri Škofji Loki.

Po bankrotu očetovega podjetja v času velike svetovne krize je leta 1929 prej premožna družina čez noč padla v revščino. Kot deklica je Aleksandra občutila lakoto, drugačnost in odrinjenost. Z otroškim delom je pomagala družini pri preživljanju.

Njeno mladost je bila prežeta z vojno z doživetji nasilja, morij in taborišča. Po končani osnovni šoli se je čisto mlada leta 1942 vključila v narodnoosvobodilni odpor.

Po vojni je končala učiteljišče, poučevala na osnovnih in srednjih šolah ter leta 1963 diplomirala na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, kjer je dve leti pozneje tudi doktorirala. Kasneje se je izpopolnjevala v Švici, Veliki Britaniji in ZDA.

Po letu 1965 je poučevala organsko kemijo na pedagoški akademiji v Ljubljani in bila v letih 1966–1969 tudi dekanja fakultete. Po tem letu je bila izvoljena za izredno in 1976 za redno profesorico kemije na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Že v letu 1971 je sicer začela voditi program kemijskega izobraževanja in od leta 1982 program kemijske informatike.

Ugledna profesorica in znanstvenica je leta 1981 postala direktorica Mednarodnega centra UNESCA za kemijske študije, na strokovnem področju pa je opravljala številne funkcije v domačih in tujih inštitucijah in organizacijah. Med drugim je bila med leti 1974 do 1980 predsednica Raziskovalne skupnosti Slovenije in v letih med 1979 in 1990 predsednica jugoslovanskega odbora za znanost pri UNESCU.

Bila je predsednica Skupščine jugoslovanskega združenja za napredek znanosti, predsednica Komiteja za kemijsko izobraževanje pri federaciji evropskih kemijskih združenj. Leta 1988 je bila izbrana za enega od prvih 100 ustanovnih članov Evropske akademije v Londonu in bila leta 1989 izvoljena v svet te akademije in v Svetovno akademijo znanosti in umetnosti v Stockholmu.

V sedemdesetih letih je naredila skok v politiko, a ob tem ostala profesorica na univerzi. Od leta 1965 je bila poslanka in tudi podpredsednica posvetno-kulturnega zbora skupščine. Leta 1970 je prevzela funkcijo podpredsednice Izvršnega sveta Skupščine SRS. Odgovorna je bila za vse negospodarske dejavnosti, torej za zdravstvo in šolstvo, kulturo in znanost, pokojnine, socialo in še kaj. Po treh letih se je popolno vrnila na univerzo.

Njeno temeljno raziskovalno področje je bila kemija naravnih spojin, v osemdesetih letih pa je poučevala zlasti informacijsko metodologijo z aplikacijami v raziskovanju, izobraževanju in razvoju v industriji. Vodila je tudi mednarodne projekte UNESCA UNIDO, UNDB in Svetovne banke ter bilateralne projekte, zlasti z ZDA in Italijo. Kot ugledna znanstvenica in pedagoginja je predavala na plenarnih zasedanjih in kongresih.

Njeni dosežki so zapisani v 30 knjigah, objavila je več sto strokovnih in znanstvenih člankov za domače in tuje strokovne revije ter več knjig, zlasti v tujih jezikih ter dvajset učbenikov in monografij s področja kemije in kemijske informatike. Kot aktivna znanstvena publicistka je postala članica mednarodnih uredniških odborov strokovnih revij. Predavala je v najuglednejših dvoranah sveta.

Opravljala je številne visoke funkcije doma – izpostavimo funkcijo dekana na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana – in po vsem svetu vodila velike mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj. Za svoje delo je prejela mnoga državna odlikovanja in visoka mednarodna priznanja. Med drugim tudi Žagarjevo nagrado, visoko priznanje Ambasadorke znanosti Republike Slovenije, Zoisovo nagrado za življenjsko delo na interdisciplinarnem področju kemije in naravoslovno-tehniške informatike. Leta 2000 je prejela Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije – za pomemben prispevek pri mednarodnem uveljavljanju Republike Slovenije in za zasluge pri pedagoškem, organizacijskem in znanstveno raziskovalnem delu na področju kemijske znanosti.

V Franciji je prejela medaljo Laurenta Lavoisiera, v ZDA je prejela nagrado Roberta Brasteda, v Avstraliji pa medaljo Davida Mellora. Najbolj ponosna pa je bila na najvišjo japonsko nagrado Honda, ki je bila leta 1999 podeljena kot prvi (in še vedno edini) ženski. Prejela jo je za njen prispevek k razvoju in uporabi metod za multidisciplinarno sintezo znanja, zlasti na področju razvoja čistih tehnologij in varovanja okolja.

Na njeno pobudo (namenila je denarni del prejetega odlikovanja Ambasadorka znanosti Republike Slovenije) je bil 2. oktobra 1992 ustanovljen Sklad Pro Natura. Za sodelovanje pri skladu je pridobila direktorja fundacije farmacevtske industrije Boehringer Ingelheim v Stuttgartu, prof. dr. Hermanna Froelicha, ki je zagotovil dodatna vlaganja in upravljanje Sklada. Prvi slovenski minister za znanost Peter Tancig je podprl Sklad z enakim prispevkom kakor pobudnica. Sklad Pro Natura je v Stuttgartu deloval dve desetletij in pol ter mladim slovenskim znanstvenikom nudil podporo pri njihovem mednarodnem uveljavljanju s skupaj več kot dvesto tisoč evri. V tem času je denarno podporo iz sklada prejelo več kot petdeset mladih perspektivnih raziskovalcev predvsem na področjih naravoslovja in tehnologij – med njimi je bilo celo nekaj več žensk kot moških. Sklad od marca 2017 dalje deluje pod okriljem Slovenske znanstvene fundacije.

Sprejeta je bila tudi v najuglednejše svetovne znanstvene akademije.

Bila je častna meščanka Ljubljane – in od leta 1993 častna občanka občine Škofja Loka.

Konec leta 2018 je izšla avtobiografija z naslovom ''Poti in srečanja'' v kateri je strnila svojo izredno življenjsko pot, ki jo je januarja 2019 predstavila tudi v rodni Škofji Loki. Tu nam je zaupala, da bo vselej ostala predvsem – Sulčkova Adi iz Karluca na bregu nad Poljansko Soro.

To drobno dekletce iz majhnega predmestja majhne dežele je z odločnostjo, vztrajnostjo in pokončnostjo zraslo v veliko svetovljanko in humanistko, v znanstvenico in pedagoginjo svetovnega slovesa, ki nikoli ni sprejela kakršnekoli podrejenosti, ki se ni ustrašila tudi najtežjih naporov, ki je ljubila izzive in živela za ustvarjalnost.