Ob dnevu žensk

Včeraj je bila v organizaciji Osnovne šole Cvetka Golarja in Občine Škofja Loka osrednja občinska prireditev ob mednarodnem dnevu žensk. Učenke in učenci so predstavili drobce življenja žensk v znanosti in umetnosti. Slavnostna govornica pa je bila Dora Suljanović, diamantna maturantka Gimnazije Škofja Loka.

Govor slavnostne govornice Dore Suljanović objavljamo v celoti. Velja govorjena beseda.

»Prirezali so ji krila in jo nato obtožili, da ne zna leteti.« je v svojem najbolj prelomnem delu Drugi spol zapisala francoska pisateljica in filozofinja Simon de Beauvoir. Drugi spol velja za temeljno delo feminističnega gibanja in za eno najvplivnejših in največjih intelektualnih stvaritev 20. stoletja. S tem delom je de Beauvoir povzročila pravo revolucijo pri številnih bralkah, ki so začele razmišljati o svojem lastnem življenju in o moči ter sposobnosti nadzora lastnega življenja. Na dan njene smrt, so v časopisu razglasili: »Ženske, dolgujete ji vse.« Sprašujem se, kako to, da avtorica, ki je s svojim delom naredila toliko za položaj žensk, nima svojega mesta v srednješolskem učnem načrtu? Zakaj tega mesta nima Zofka Kveder, prva slovenska poklicna pisateljica? Zakaj se ikono anti-avtoritarnih gibanj Roso Luxemburg in eno najpomembnejših predstavnic modernističnega pisanja Virginio Woolf zgolj bežno omeni? Drugi spol je zato kljub nezanemarljivim spremembam v času in družbi še vedno izredno aktualen, saj je njegovo osnovno izhodišče prav spregledan in drugoten položaj žensk. 76 let po izidu te knjige je na primer de  Beuvoir še vedno pogosto predstavljena zgolj kot Sartrova žena.

Želja, da bi za osmi marec dobila šopek svojih najljubših rož, rdeče-roza dalij, se zato v trenutni družbeni resničnosti zdi skoraj nesmiselna. Bolj kot dalij si želim zagotovila, da moje najljubše poletno krilo v očeh nikogar ne bo pomenilo ja in da bo ne vedno pomenil izključno ne. Želim si zagotovila, da me čaka dostojna starost, velik del upokojenih žensk namreč še vedno živi pod pragom revščine. Želim si dneva, ko me ne bo utesnjeval strah, da bo v prihodnosti nekdo posegel v ustavo in nam, ženskam, odvzel pravico do nadzora nad lastnim telesom in da v primeru, da se katera odreče materinstvu zaradi globalnih kriz, ne bo zato nič manj ženska, sploh pa ne sebična ženska. Rada bi živela z občutkom, da je bolj pomembno, kdo si in kaj delaš, kot to, kako izgledaš, in da živeti izven družbenih pričakovanj, ne pomeni, da si čarovnica. Bolj kot dalij si torej želim, da bi ženske povsod po svetu dobile položaj, ki jim pripada, je enakopraven in ni poniževalen.

117 let po tem, ko se je na ulicah New Yorka zbralo 15 tisoč žensk, ki so se uprle nečloveškim delovnim pogojem in premajhnim plačam in zahtevale volilno pravico, simbolično podarjanje rož še ne pomeni, da smo ženske opolnomočene in da velja enakost med spoloma. Skrbstveno delo se na primer še vedno razume kot naloga žensk, zastopanost žensk v politiki in vodstvenih položajih je še vedno nizka, tudi nasilje nad ženskami na žalost ni stvar preteklosti. Naše prednice so veliko zidov že podrle in nam odprle mnogo poti in izborile mnogo pravic, zato naj bo z odgovornostjo do njih 8. marec ne zgolj praznik, ampak boj. Naj bo to boj za iranske študentke, ki jim je onemogočen študij zaradi upiranja zakonom o obveznem zakrivanju, naj bo to boj za skoraj milijon razseljenih palestinskih žensk in deklic, za vse preobremenjene in slabo plačane delavke, za tiste, ki nimajo dostopa do izobrazbe, za vse, ki jim je bilo rečeno, da nekaj ne morejo postati, ker so ženske … Biti ta boj v času globalne nestabilnosti, mnogih humanitarnih kriz, vzpona skrajno desnih politik in zatiranj kritičnih glasov, se zdi skoraj nemogoč, sama se pogosto počutim nemočno. A kot je razmišljala publicistka Zorana Baković, privolitev v dejstvo, da gre svet k hudiču, vodi zgolj v kronično slabo voljo, strah in tesnobo. Sama se je odločila za optimizem, ki ne pomeni zatekanje v upanje, da bo sčasoma vse bolje. Optimizem je zanjo upor, borba, aktivno stanje zavesti in trdno prepričanje o moči spremembe. Pomembno je torej, da se zavedamo, da svet ni nespremenljiv in da se lahko spremeni na bolje, če nas bo pri odločitvah vodila dobrota.

Ob koncu čestitam vsem ženskam, za vse, kar ste. Posebej pa ob prihajajočem prazniku čestitam Niki Prevc, ki je v preteklem tednu postala svetovna prvakinja v športu, ki je še desetletje nazaj veljal za moški šport.

Želim vam torej čudovit praznik, da ga preživite s prijateljicami, sestrami, mamami, tetami, ženskami, ki vas navdihujejo in da ga izkoristite, da se spomnite nase in na to, kar ste.

Željam slavnostne govornice Dore Suljanović se pridružujemo tudi mi.