Nastopila bosta Vita Mavrič in Jani Kovačič
Vita Mavrič je svojo glasbeno kariero začela na odrskih deskah Mestnega gledališča ljubljanskega leta 1987 z naslovno vlogo v muzikalu U slovenačkim gorama avtorjev Žarka Petana, Ervina Fritza in Urbana Kodra. Istega leta je posnela samostojni glasbeni recital glasbe skladatelja Urbana Kodra za Televizijo Slovenija na besedila različnih slovenskih pesnikov z naslovom Pesem je ženska. Ob tej priložnosti je izdala tudi svojo prvo kaseto pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija. Leto kasneje je v Cankarjevem domu pripravila samostojni koncert poezije skladatelja Urbana Kodra in pesnikov Janeza Menarta, Ervina Fritza, Milana Jesiha in drugih. Po tem se je slovenskemu šansonu dokončno posvetila.
Njen največji dotedanji uspeh je sledil leta 1992 z avtorskim glasbeno-gledališkim projektom Ježkovih šansonov z naslovom Ne smejte se, umrl je klovn, za katerega je prejela Župančičevo nagrado. Sledila je opera Bojana Adamiča Sneguljčica, nato prva zgoščenka s šansoni ter odprtje ljubljanskega Café Teatra, ki ga vodi kot umetniška vodja. Njen največji projekt je glasbeno-gledališki spektakel s filmom in baletom v režiji Matjaža Pograjca z naslovom Nekoč bili smo v maju, posvečen njenemu dolgoletnemu sodelavcu, pianistu Borutu Lesjaku, v spremljavi s simfoničnim orkestrom pod vodstvom skladatelja Mojmirja Sepeta, ki je tudi avtor glasbenih aranžmajev in skladatelj celotnega projekta, ob katerem je hkrati izšla druga zgoščenka z naslovom Sem, kakršna sem. Za ta projekt je prejela viktorja za posebne dosežke in tri zlate peteline (za video, oblikovanje in najboljši album v celoti) ter srebrni CD Založbe kaset in plošč RTV Slovenija. Leta 2000 je prejela Ježkovo nagrado za celoten ustvarjalni opus. Maja 2001 je v ljubljanski Operi premierno predstavila še eno zgoščenko s šansoni Bertolda Brechta in Kurta Weilla z naslovom Hrepenenja ob spremljavi pianista Bojana Goriška.
Kantavtor Jani Kovačič je na glasbeni sceni prisoten od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V slovensko javnost se je zapisal s skladbami, kot so Delam, Žare Lepotec in Revolucija, a njegov prispevek glasbi je širši. Svoje umetniško poslanstvo je uresničeval s kitaro v rokah in poglobljenim upesnjevanjem družbenopolitičnih problematik. Je avtor poetičnih zgodb o ljudeh in ciničnih posmehljivk ter vsakdanjih spevnih pesmi. Njegova glasba je slogovno različna in se giba v pop, rok in bluzovskih žanrih, preizkušal pa se je tudi z rapom in kot prevajalec ter interpret skladb Toma Waitsa. Izdal je 14 studijskih albumov, zadnji med njimi so Orfej iz pekla, Kilt Roberta Burnsa in Giorgio Gaber(ščik) in šest literarnih izdaj: Jazz, Tretje oko, Poklic mladost, Knjiga, Socialitete ino štoriali, Agencija za človeške vire.
Spremljevalni vokali: Barbara Grabar, sopran; Jana Gamser, alt; Bojan Bratuž, bariton in bas; Samo Vovk, tenor.