Slavnostni nagovor dr. Marka Bošnjaka

V juniju smo imeli v Škofji Loki številne prireditve. Med drugim smo praznovali dan državnosti. Slavnostni govornik je bil naš someščan dr. Marko Bošnjak, podpredsednik Evropskega sodišča za človekove pravice. Udeleženke in udeleženci dogodka so bili navdušeni nad povedanim, zato govor objavljamo v celoti.  Za občinstvo je bil sicer zanimiv tudi eden od dostavkov, ki ga je govornik spontano dodal. Povedal je, da je Škofja Loka mesto z največ sodniki na ESČP, saj je med 46 sodniki namreč poleg njega še kolega, ki je po babici Ločan. Tako ima Loka enega sodnika in četrt, primeroma London, Pariz in Dunaj po enega, Rim, Berlin ali Madrid pa nobenega. "Pa naj še kdo reče, da je Loka majhna," se je še pošalil.

SLAVNOSTNI NAGOVOR OB OBČINSKEM PRAZNOVANJU DRŽAVNEGA PRAZNIKA 25. JUNIJA 2023 (Velja govorjena beseda.)

Spoštovani gospod župan, drage Ločanke in Ločani,

Vesel sem, da vam smem spregovoriti ob občinskem praznovanju dneva državnosti. Trenutek je pomemben, saj Slovenija slavi 32. obletnico nastanka. Že samo to dejstvo nas lahko navda s ponosom. Najprej zato, ker smo Slovenci zmogli ustanoviti samostojno in neodvisno državo, kar nekaterim večjim skupnostim ni uspelo in kar se je zdelo skoraj nemogoče. Nadalje zato, ker smo jo uspeli obdržati, čeprav ji nekateri niso napovedovali več kot nekaj dni obstoja. Še več, naša republika je postala enakopravna članica različnih evropskih in svetovnih gospodarskih in političnih povezav, najprej Organizacije združenih narodov, nato Sveta Evrope, Evropske Unije, Nata in drugih. Nič od tega ni samoumevno in nam tudi ni bilo podarjeno. In prav je, da se tega primerno spomnimo.

Odločitev za svojo državo je bila neločljivo povezana s spremembo političnega sistema. Bili smo odločeni opustiti okvir, v katerem je bilo dopustno misliti in se izražati le na en način, slaviti le eno resnico, kjer političnih predstavnikov ni bilo mogoče izbrati svobodno, kjer policija in vojska nista imeli jasnih omejitev in nista bili pod nadzorom in kjer je bila zasebna gospodarska pobuda prezirana in je bila dovoljena le v manjši meri.

Tako kot ni samoumevno, da imamo svojo državo, tudi ni kar tako, da v njej spoštujemo državljanske in politične pravice, da se lahko svobodno izražamo, volimo svoje voditelje, jim lahko gledamo pod prste in jih zamenjamo z drugimi, če z njimi nismo zadovoljni, ter dopuščamo podjetniško iniciativo vsakomur. Le za malo držav tega sveta je to mogoče reči.

Bodimo ponosni, da je Slovenija demokratična in uspešna država. V njej je večinoma prijetno živeti. Naše pokrajine so lepe. Le malo kje na svetu je na tako majhni površini skritih toliko drobnih darov. Vsi tujci, ki nas obiščejo, so iskreno prevzeti. Okolje je v glavnem zdravo in čisto, podeželje in mesta so mirna in mnogo bolj varna, kot drugod.

Slovenija premore le malo spektakularnih stavb, monumentalnih spomenikov, gospodarskih in finančnih gigantov, nimamo kraljevskih dinastij ali niza velikih zgodovinskih osebnosti. Pri nas gre za nekaj drugega: splet enkratnih naravnih danosti ter ljudi z drobnimi, a pristnimi talenti ustvarja tihi in mirni utrip, kjer vsakdo lahko pride v stik sam s seboj. Podoživimo to za trenutek ob tem državnem prazniku.

Z zavedanjem o tem lahko samozavestno stopimo v svet. Poglejte, kjerkoli poskusimo, smo lahko uspešni in adekvatni. Vsi vemo, da našim športnikom ni para. A poleg njih imamo številne podjetnike, znanstvenike, umetnike in druge, ki so občudovanja vredni. Sam živim že vrsto let v tujini in imam privilegij, da delujem na funkciji v pomembi evropski instituciji. Vem, kaj govorim, ko pravim, da se nam Slovencem ni treba ničesar sramovati in da v simbolnem smislu Slovenija ni v ničemer manjša od velikih evropskih narodov.

V moji pisarni v Strasbourgu je poleg slovenske zastave postavljena tudi podoba Škofje Loke. Ne le zato, ker sem Ločan in sem na to tudi ponosen. Škofja Loka je namreč pravi simbol Slovenije. Mesto je majhno, a z bogato kulturno dediščino in obrtno tradicijo, starejše je od večine prestolnic tega sveta, saj letos praznuje 1050 let obstoja. Tesno je povezano s svojim naravnim zaledjem, je ljudem in predvsem družinam prijazno in že stoletja trdno vpeto v evropski kontekst. Zato se za njeno prihodnost nikakor ni bati.   

Vse, kar sem povedal do sedaj, ne pomeni, da sta naše mesto in naša domovina raj na Zemlji. Vsi predobro vemo za stvari, ki ju vse prevečkrat spreminjajo v vice. A na praznik o njih ne bom govoril. Raje bom spomnil, da so pred nami in okoli nas številni izzivi, na katere moramo primerno odgovoriti, če naj na svoji zemlji še naprej lepo živimo. Nekatere med njimi dobro poznamo. Blizu nas divja vojna in od nje preprosto ne moremo biti popolnoma izolirani. Podnebne spremembe spreminjajo svet, kot ga poznamo, in upravičeno nas skrbi, kako bodo v njem bivale generacije, ki prihajajo. Segrevanje planeta in vse, kar s tem prihaja, čutimo tudi pri nas. Umetna inteligenca, ki jo je prinesel tehnološki napredek, lahko popolnoma predrugači pojmovanje, da procese tega sveta usmerja človek. Poleg vseh teh izzivov se vedno lahko pojavijo novi, ki jih nismo pričakovali, kot je bila npr. pandemija Covid 19.

Pri vsem tem se najprej zavedajmo, da velikih stvari ne moremo doseči vsak zase, temveč le enotno. To je veljalo v času osamosvajanja in to naj velja tudi sedaj. Večkrat se spomnimo stvari, ki nas združujejo, in se ne osredotočajmo samo na tiste, ki nas razdvajajo. Velik ni tisti narod, ki je številčen, temveč tisti, ki stopi skupaj, ko je to potrebno.

Enako tudi velja tudi za družino evropskih narodov. Tudi tukaj ne bomo kos izzivom sodobnega časa, če ne bomo našli načina, kako povezati mnoge raznolikosti našega kontinenta. Ta je manjši od večine drugih, populacijsko vse bolj usiha, dohitevajo ga nova rastoča gospodarstva. Tvegamo, da se bomo spremenili v muzej nostalgije po stari veličini.

A strah ni na mestu. V Evropi lahko srečno in dobro sobivamo, če ne bomo gledali, kdo bo prevladal nad kom, kdo koga izkorišča ali komu se godi krivica. Namesto tega se obrnimo k skupnim vrednotam, ki od tod izvirajo, namreč k demokraciji in človekovim pravicam. Demokracija pri tem ne pomeni le to, da zmaga tisti, ki zbere več glasov. Resnična demokracija vlada tam, kjer se večinskemu načelu pridružita tudi strpnost in odprtost duha. Strpnost se kaže v sprejemanju in vključevanju tistih, ki so drugačni od nas; odprtost duha se izraža v sposobnosti videti in razumeti drugačna stališča, v njihovi luči ponovno premisliti svoja in jih po potrebi prilagoditi. Brez odprtosti duha ni novih idej in ni napredka. Le z odprtostjo duha rastemo in se razvijamo tudi sami.

Demokracija gre z roko v roki z vladavino prava in človekovimi pravicami. Spoštovanje zakonov tako s strani državljanov kot s strani oblastnikov je temelj zdrave in trdne družbe. Pri tem je treba premoči ustrezno mero državotvornosti. Ko sprejemamo ali udejanjamo zakone, ni prav misliti le na to, kaj bo koristilo nam samim, ampak tudi, kaj je dobro za skupnost in državo ter predvsem, kaj je v dani situaciji pravično in pošteno. Da bi bili zakoni in pravo nasploh pravični, morajo upoštevati človekove pravice in predvsem človekovo dostojanstvo, iz katerega človekove pravice tudi izvirajo.

Ob današnjem prazniku si želim, da bi bili Slovenci veseli svoje države, bili ponosni nanjo in na svoje dosežke, zaupali v svoje prednosti in talente ter si znali priznati svoje slabosti. Želim si, da bi zmogli drug v drugem videli sočloveka, ki nas ne omejuje in nas ne ogroža, temveč lahko skupaj z njim storimo več, kot sami. Želim si in želim nam vsem, da bi sanje, ki smo jih imeli ob osamosvojitvi, živele naprej in se uresničevale skozi mnoge generacije Slovencev, ki bodo sledile. Želim nam vsem vse dobro.