Odkritje kipa M. Katarine Majhnič

Včeraj so župan občine Škofja Loka Tine Radinja, provincialna predstojnica uršulink s. Marija Meserko in avtor, kipar Metod Frlic v Aleji zaslužnih Ločank in Ločanov na Šolski ulici odkrili kip uršulinke M. Katarine Majhnič. V kulturnem programu so sodelovali Dekliški pevski zbor Suške hruške, Mešani pevski zbor Cecilija Kobal ter citrarka Lucija Triler. Dogodek je bil namenjen počastitvi dela in poslanstva M. Katarine Majhnič, ki je pomembno zaznamovala lokalno okolje.

Kot so med drugim poudarili v Prosvetnem društvu Sotočje, ki je predlagal postavitev doprsnega kipa v Alejo zaslužnih Ločank in Ločanov, je bila M. Katarina Majhnič pogumna, vizionarska ženska, ki je s svojo predanostjo oblikovala zgodovino. Njeno delo je močno vplivalo na šolstvo, kulturo in identiteto Škofje Loke.

M. Katarina Majhnič se je rodila 17. avgusta 1841 v Ljubljani in pri krstu prejela ime Marija. Zelo zgodaj je izgubila oba starša. Najprej jo je sprejela družina Bobek, kasneje pa je zanjo skrbel advokat Chrobat. Šolanje je začela pri ljubljanskih uršulinkah, kjer je v času odraščanja začutila božji klic v redovno življenje.

V uršulinski samostan v Škofji Loki je vstopila 18. junija 1857. Redovno obleko je prejela 19. januarja 1860, zaobljube pa 30. aprila 1866. Kot mlada redovnica je poučevala v šoli in sodelovala pri vzgoji deklic.

Leta 1878 je postala voditeljica novink, 22. avgusta 1891 pa je bila izvoljena za predstojnico škofjeloškega samostana. Dne 24. avgusta 1918 je bila imenovana za provincialno predstojnico avstrijske province s sedežem v Škofji Loki. Njena odgovornost je obsegala območje današnjih držav: Avstrija, Madžarska, Hrvaška, Češka, Slovaška, Slovenija, Bosna in Hercegovina ter deli Italije, Romunije, Srbije, Črne Gore, Poljske in Ukrajine.

Njeno dolgoletno delovanje kot predstojnice je pustilo močno sled predvsem na treh področjih – pri obnovitvenih delih na gradu in samostanu, za razvoj šolstva, vzgoje in izobraževanja ter pri obnovi redovnega življenja v skupnosti. Po nastopu predstojniške službe se je lotila obsežnih prenov. Med drugim je uredila poškodovano samostansko cerkev (po potresu 1895), prenovila je šolske in samostanske prostore, leta 1901 je dala napeljati lasten vodovod na grad, uredila pa je tudi vrtce, šole in izobraževalne strukture.

Pod njenim vodstvom so poleg osnovne šole delovale meščanska šola s trgovskim tečajem, učiteljišče (odprto 1906), nedeljska šola za dekleta (od 1857), šola za otroke iz hribovskih vasi (»gorska šola«, odprta 1893), vrtec za deklice (od 1894), kasneje ločen še za dečke.

Posebno vlogo je imela tudi pri razvoju športa – pri uršulinkah so se dekleta učila iger na prostem, med njimi tudi košarke. Škofja Loka je tako pravzaprav postala zibelka slovenske ženske košarke.

Leta 1900 se je škofjeloški samostan pridružil Rimski uniji uršulink. To je odprlo možnosti mednarodnega sodelovanja in izmenjave znanja.

Leta 1905 je sprejela skupino francoskih uršulink, ki so zaradi preganjanja morale zapustiti domovino. S tem je delovala tudi na humanitarnem področju.

Na vrhovnem kapitlju v Rimu leta 1907 se je srečala s papežem Pijem X., leta 1910 pa prevzela vodstvo Rimske unije uršulink.

Za izjemno delo je leta 1916 prejela častni križ za človekoljubno delovanje, najvišje civilno odlikovanje Avstro-Ogrske.

M. Katarina Majhnič je umrla 28. julija 1921 in je pokopana na škofjeloškem pokopališču.

V samostanski kroniki so zapisali: »Poleg bistrega razuma in velike modrosti je bila njena posebna odlika zavednost in mirnost. Tudi v trenutkih splošnega razburjenja je ostala trezna in hitro presodila položaj. Izžarevala je mir in uživala splošno spoštovanje.«