Neža Maurer (1930–2025)

V 95. letu starosti se je poslovila Neža Maurer. Slovenska pesnica, pisateljica in publicistka ter častna občanka Škofje Loke.

Neža Maurer se je rodila 22. decembra 1930 v vasi Podvin pri Polzeli v Savinjski dolini. Na Polzeli je obiskovala slovensko in med drugo svetovno vojno nemško osnovno šolo.

Po končani vojni je končala srednjo šolo v Celju in Žalcu ter učiteljišče v Ljubljani. Poučevala je na Črnem Vrhu nad Idrijo in na nižji gimnaziji v lirski Bistrici. Pozneje je vpisala še izredni študij slovenščine in ruščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomirala leta 1960.

Po končanem študiju je najprej delala kot novinarka. Bila je prva urednica šolskih televizijskih oddaj v Ljubljani (s končanim mednarodnim tečajem za šolske TV oddaje v Rimu), tehnična in kulturna urednica pri revijah (Rodne grude, Otrok in družina, Kmečki glas), terenska reporterka ter direktorica, glavna in odgovorna urednica (Prosvetni delavec), kasneje pa samostojna svetovalka za kulturo pri republiškem komiteju za informiranje.

Toda Neža Maurer je bila predvsem literarna ustvarjalka. Neža Maurer je bila pesnica. Pesnica intimistične poezije: pisala je pesmi o ljubezni, bolečini in upanju.

Že leta 1969 je izdala svojo prvo pesniško zbirko Skorja dlani in skorja kruha, nato pa izdajala zbirke poezije za odrasle in otroke redno, vsakih nekaj let.

Za sabo je tako pustila izjemen ustvarjalni opus. Najbolj izstopajoča je njena velika pesniška kolekcija Nekaj zelo zelo lepega (2019), ki obsega več kot 20 pesniških zbirk za odrasle in otroke.

V njenem opusu med poezijo za mladino in otroke najdemo naslove, kot so Velik sončen dan, Kostanjev škratek, Beli muc, Bratec Kratekčas in Zajčkova telovadba. Med poezijo za odrasle pa so Ogenj do zadnjega diha, Drevo spoznanja, Od mene k tebi, Metulj na snegu in Igra za življenje. Njena poezija je doživela prevode v angleški, nemški, italijanski, španski, ruski, švedski, poljski, romunski, bolgarski in japonski jezik. Tudi sama je prevajala iz nemščine in slovanskih jezikov.

Kar 450 njenih pesmi je bilo uglasbenih, z njimi so opremili tudi sedem kratkometražnih televizijskih filmov in izvedli več kot 80 njenih otroških iger in oddaj na različnih radijskih postajah: veliko njenih pesmi so v prevodih objavljali in predvajali tudi na radiih v nekdanji skupni državi.

Neža Maurer se je s svojim obsežnim literarnim delom pomembno zapisala v novejšo zgodovino slovenskega leposlovja. Za svoje ustvarjalno delo je prejela številne nagrade in priznanja.

Leta 1967 prejela Tomšičevo nagrado za novinarsko delo (potopis), leta 1989 Prešernovo nagrado Gorenjske za literaturo, leta 1991 Groharjevo nagrado za življenjsko delo, leta 2013 Levstikovo nagrado za življenjsko delo, po izboru revije Jana so ji podelili tudi naziv Slovenka leta 2008. Nazadnje je leta 2010 prejela še Zlatnik poezije za življenjsko delo.

Bila je članica Društva novinarjev, Društva slovenskih pisateljev, Gibanja za kulturo miru in nenasilja ter PEN kluba.

Leta 1999 je postala tudi častna občanka Občine Polzela, leta 2005 pa Občine Škofje Loke. 

V utemeljitvi častnega naziva smo zapisali, da je s svojimi deli in življenjskim zgledom dala pomemben prispevek k ugledu in napredku občine.

Drži, Neža Maurer je dolga leta živela in ustvarjala med nami. Vedno smo jo imeli tudi nekoliko za svojo, čeprav je vselej ostajala (samo)svoja. Loka je bila varna luka, miren pristan po prerani smrti življenjskega sopotnika, soproga Hermana Škofiča. 

V pesmi ''Zimska Loka'', v Loki v snegu, poje: " Slonim v polmračni sobi na goljufivi blazini sna. Skozi okno se steza k meni zimsko bela Loka z blestečimi slemeni, dimniki, zvoniki, z belo oblečenimi rokami neprebujenih vej. Ne doseže me. Jočem od lepote, ki nič ne ve o sebi … In od najine samote, nočna Loka."

Neža Maurer zadnja leta ni več živela v Loki. Pa vendar se je v Loko in Ločanom vedno zelo rada vračala. Tudi obiskov iz Škofje Loke se je vselej zelo razveselila. Lansko jesen so jo denimo v Domu starejših občanov Preddvor obiskale članice in člani MPZ Vrelec, ki deluje v sklopu Društva upokojencev Škofja Loka, in pripravili koncert stanovalkam in stanovalcem doma. Neža je posebej za zbor napisala pesem Loški grad, občinstvo pa je bilo navdušeno nad nastopom, ki se je izkazal za zadnjega.

Neža Maurer se je poslovila sredi najlepše pomladi.  

Draga častna občanka, iskrena hvala za vse, kar ste prispevali za slovensko poezijo kulturo in našo lokalno skupnost.

Hčeri Evi z družino izrekamo iskreno sožalje.